LAURA RESNIK

Za tiste, ki delajo z mladimi, radi rečemo, da tudi sami ostanejo večno mladi. Mogoče to velja tudi za 55-letno Lauro Resnik, ki z mladostnim videzom in prijaznostjo »osvoji« na prvi pogled. Otroci, ki jim kot prostovoljka pomaga z domačimi nalogami in ostalo učno snovjo v Dnevnem centru za otroke Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, ko imajo radi. In njene tatuje tudi.

Laurina življenska pot se bere kot film, ki je na koncu postregel s srečnim (prostovoljskim) koncem, vmes pa z nemalo preobrati: modna oblikovalka, ki ni nikoli delala v tem poslu, hkrati gostinka, ki je že pri svojih 20. letih imela lokal v Straži, vmes več let podjetnica v farmacevtskih vodah, mlada vdova, ki je vnovičen mir našla po letu dni bivanja pri svojem sinu edincu na Tenerifih.

»Za menoj ni bilo ravno lahko obdobje, a bila sem pred odločitvijo, ali naj ostanem v Španiji ali se vrnem v Slovenijo. V šali sem se med iskanjem argumentov za ali proti obrnila na neko jasnovidko, ki je dejala, da bom šla vsekakor domov in da bom delala z otroki. Kar še nikoli nisem in, seveda, sem tudi to sprva težko verjela. A poglejte, kje sem danes in v kakšni družbi,« v smehu pripoveduje med razmeroma hrupno igro otrok, ki so po zaključenem delu pograbili družabne igre.

Minevajo štiri leta od njene vrnitve v domovino, preselitvijo v središče Novega mesta, od koder se lahko peš sprehodi do omenjenega dnevnega centra. »Sedaj sem tu že del inventarja,« se spet pošali.

Otroci so jo dobro sprejeli, saj čutijo, da to, kar počne, rada dela. Prostovljno. S srcem. S predanostjo. »Kakšne posebne anekdote se zdaj ne spomnim, a na začetku so jim bile moje tetovaže nadvse zanimive. Če me nekaj časa ni bilo, so me ob vrnitvi vsakič spraševali, če imam že kakšno novo,« doda.

Pri njenem delu oz. prostovoljstvu na sploh ji je všeč, da lahko sam izbiraš tempo oz. urnik dela. Seveda se rada odzove tudi »klicem na pomoč« iz društva, hkrati pa ceni, da prostovoljstvo sloni na dogovoru in vzajemnemu spoštovanju.

Bi ga priporočila še komu? »Vsekakor! Veliko jih danes vse gleda čez denar, v takih časih smo. A jaz pravim, da je to nesmisel. Ni vse v denarju in če le lahko, se velja vključiti v kakšno organizacijo. Vsaj nisi sam! Koliko je kakšnih mlajših upokojencev, pa so že povsem osamljeni in žalostni. Čemu? Naj pridejo, kakšni smo tu dnevno, kakšni pa enkrat na mesec, vse možnosti so odprte.«

Na Dnevnem centru za otroke učencem priseljenskih družin pomaga pri učenju, sicer pa tako kot vsak prostovoljec ali prostovoljka pove, da od tega tudi sama veliko dobi, ne zgolj daje. Ko spremljaš nekoga, ki je komaj znal govoriti slovensko, kako se iz dneva v dan muči z nalogami in učnimi gradivi, ko napreduje in postaja vse boljši, samostojnejši ... To je nagrada, ki se ne more meriti v denarju. Ne po vrednosti ne po trajnosti. In čeprav sama ni vešča tehnologij in odkrito prizna, da ne mara računalnikov, so tudi njo zdravstvena epidemija in z njo povezana zaprtja za nekaj časa prikovala pred zaslone. »Kolega mi je posodil računalnik, pa smo delali prek zooma. Tudi v tistem času jih nisem želela pustiti na cedilu in smo delali, kot smo se sproti znašli. Zdaj smo spet skupaj v živo na centru in je delo veliko lažje in boljše.« Zahvaljujoč prostovoljstvu tako tudi sama med zaprtji javnega življenja ni ostala sama.

»Pa kakšne vse pogovore imajo med sabo! Jaz samo poslušam in se čudim ... Priznam, da če ne bi imela tega stika z njimi, bi najbrž imela povsem popačen vtis o današnjih otrocih. Neverjetni so, na nek način odrasli, pa spet otroški odprti, neposredni, hkrati spoštljivi. Res neverjetni!« še pove o tistih, ki so zahvaljujoč njeni nesebičnosti in prostovoljstvu deležni njenega časa, znanja in pomoči.

»Če bi imela lasten prevoz, bi pa še živali reševala po terenu,« v smehu zaključi razmišljanje o prostovoljstvu.